Štiri leta po rojstvu je Applov iPod spregledal. Najbolj zaželen predvajalnik glasbe v digitalnem zapisu po novem zmore predvajati tudi video.

Če ga primerjamo z iPodom prvega rodu, je novinec skoraj dvakrat tanjši, po širini (6,1 cm) in višini (10,4 cm) pa enak. Izbiramo lahko med dvema modeloma, ki se razlikujeta le po zmogljivosti vgrajenega diska in debelini. Na skromnejšega (debeline 1,1 cm) lahko shranimo 30 GB, na razkošnejšega (1,4 cm) pa 60 GB glasbe, fotografij ali videa. Dvoinpolpalčni barvni zaslon ločljivosti 320 240 pik ponuja sliko, ki je lepo vidna tudi pod širokim kotom. Tudi tokrat lahko izbiramo med belo in črno barvo ohišja. Omeniti velja, da je novi iPod res zelo občutljiv za praske in ga je priporočljivo takoj zaščititi.
Ameriški kupci lahko v Applovi spletni trgovini z glasbo (zdaj tudi z videom) kupijo glasbene videospote in videoposnetke nekaterih najbolj priljubljenih nadaljevank (npr. Razočarane gospodinje, Law and Order) že dan po predvajanju po tv. Seveda pa si lahko ogledamo tudi video, ki smo ga pripravili sami, bodisi iz lastnih posnetkov ali pa iz kakih drugih virov. Ker prihaja iPod iz Applove delavnice, ni presenetljivo, da prepozna le video v Applovih domorodnih zapisih QuickTime (mov, mp4 in mv4), ki je zakodiran s kodekom H.264. Da bi si lahko ogledali tudi druge posnetke, jih moramo spremeniti v zapis, prijazen do iPoda. Priložena programska oprema (iTunes 6 in Quick Time 7 za Mac OS X in za Okna) tega v osnovi ne zmore in to je eden večjih Applovih grehov. Če plačamo 30 dolarjev, dobimo registracijski ključ, s katerim Quick Time spremenimo v različico Pro. Poljuben posnetek, ki ga lahko odpremo s QT 7 Pro, z lahkoto izvozimo v želeni zapis (Export ... Movie to iPod). Vendar lahko v spletu najdemo še boljše orodje, ki je za nameček brezplačno. To je program HandBrake (http://handbrake.m0k.org), s katerim lahko spravimo v primerni zapis kar ves film s plošče DVD (ali pa izbrana poglavja filma), s podnapisi vred. Žal je program na voljo le za Mace, ne pa tudi za Okna. Resnici na ljubo, tudi za to okolje je na voljo nekaj takih programov, a jih je treba plačati.
Omenili smo že, da je slika zelo dobra. Če pri gledanju preskakujemo med deli enega posnetka, so prehodi hitri in gladki. Četudi smo bili pred preizkusom nekoliko skeptični glede smiselnosti ogledovanja celovečernega filma s podnapisi na dvoinpolpalčnem zaslonu, nas je novi iPod s sliko prepričal. Najbrž pa je dolgotrajnejše gledanje neprijazno do oči in roke, v kateri držimo iPod.
Kar zadeva predvajanje glasbe in fotografij, ni iPod petega rodu doživel nobene večje spremembe. Akumulator je še zmogljivejši kot pri starejših modelih, vendar preizkušani model ni zdržal 18 ur predvajanja glasbe, s katerimi se hvalijo pri Applu. Rezultati, ki smo jih dobili med večkratnim preizkušanjem, so za nekaj ur krajši (med 13,5 in 16,5 ure). Ko si ogledujemo video, pa zmanjka elektrike že po dveh do dveh urah in pol. Akumulator polnimo prek posebnega priključka USB, ko iPod priključimo na računalnik. Elegantneje opravimo s posebnim polnilcem, ki ga priključimo kar v električno vtičnico, žal pa ga moramo posebej dokupiti.
Uporabniški vmesnik iPoda je seveda nekoliko spremenjen, saj mora poskrbeti tudi za prikaz videa. Zaradi tega je postal vmesnik nekoliko manj pregleden, še zmeraj pa je dovolj enostaven, da se ga navadimo v nekaj minutah.
Applovi izdelki niso bili nikoli pretirano poceni, enako velja tudi za novi iPod. Če primerjamo cenejši model iPoda z dražjim modelom iPoda nano, za slabih dvajset tisoč tolarjev več dobimo petkrat večjo shrambo za glasbo, ki za nameček zmore predvajati tudi video. In kljub visoki ceni dražjega modela (več kot 110 tisočakov) ne pozabimo, da je bil prvi iPod (zmogljivosti 10 GB) kar za polovico dražji.

Članek je napisal Vlado Robar in je last družbe Mladina d.d. (Monitor - revija za računalništvo)